Premišljen dnevnik o pandemiji

UVOD

Se je boljše zdraviti danes, ali umreti v pričakovanju cepiva jutri?

S tem vprašanjem se je končal 1. del Premišljenega dnevnika o pandemiji, ki je šel v elektronsko objavo 30. maja 2020.

Žal je odgovor, objavljen v 2. delu Dnevnika – ki je na voljo na spletu brezplačno od januarja 2021 – potrdilo, da je “negacionist” tisti, ki zanika možnost hitrega začetka zdravljenja.
Vse, kar je bilo doslej zbrano in zapisano v dnevniku, zastavlja eno samo, težko vprašanje o celotni “terapevtski strategiji” v Italiji: zakaj je boj proti covidu potekal brez zdravljenja?
Ti dvomi se prepletajo skozi pričevanje kot v neke vrste kriminalki, čeprav si takrat, ko sem se odločila, da začnem pisati dnevnik – skupaj s prijateljem Francescom Iannelom – nisem mogla niti približno predstavljati, da bo postal neke vrste thriller, katerega konca ni in ni mogoče najti.
Vse skupaj se je rodilo med dolgo karanteno v Italiji, ko nam je nek znan strokovnjak odprl drugačen pristop k opazovanju epidemije glede na tisto, ki se je širila z uradnim pripovedovanjem. Tako sem začela opisovati dogajanje sproti, kakor je potekalo, gradivo sem črpala iz tiska in s spleta in ga razporedila po mesecih.

Namesto da bi potekalo na transparenten in linearen način, se je pripovedovanje nepričakovano začelo vse bolj zapletati, postajalo je vse bolj nerazumljivo zaradi čudnih kontradikcij med resničnimi dejstvi in njihovo interpretacijo s strani izvedencev, ki jih je vlada izbrala za boj proti pandemiji. Ti izvedenci so dogajanja pojasnjevali na zmeden način in s podatki, ki jih skoraj ni bilo mogoče preverjati.
Kot je zapisano na začetku dnevnika, so bili na voljo vsi indici in pričevanja o dvojni resničnosti pandemije, ki se je začenjala: resničnost covida kot neozdravljive bolezni, pred katero se je mogoče braniti samo z medosebno razdaljo, maskami in umivanjem rok, kot je aprila 2020 napovedal takratni predsednik vlade Conte (“Tako moramo naprej vse dokler ne dobimo cepiva, če pride do zaostritve razmer se bomo morali znova zapreti v hiše…”), ali pa resničnost ozdravljivega covida, za katero so se zavzemali številni zdravniki, ki so od marca lani dokazovali, da se lahko bolezen zdravi z zgodnjimi terapijami in razpoložljivimi zdravili, ne da bi čakali, da se pacientovo stanje poslabša ali da celo umre v pričakovanju neizbežno dolgih rokov cepljenja celotne svetovne populacije.

Kot v nekaterih filmih, ki se začnejo z zadnjo sekvenco in se potem vračajo nazaj, je danes mogoče ta dnevnik brati tudi tako, da začnemo pri drugem delu in potem pri branju prvega dela odkrijemo omenjeno dvojno resničnost. Dve nasprotujoči si realnosti tako na področju medijskega pripovedovanja o virusu, kot pri ciljih in načinih za njihovo dosego.

Kdor zagovarja uradno verzijo o neozdravljivem covidu, trdi, da je konec epidemije še daleč in da je zato treba podaljšati “izredno stanje” in spremljajoče omejitve.
Tisti, ki vidi covid kot ozdravljivo bolezen, pa je prepričan, da je izhod iz pandemije in iz “izrednega stanja” blizu. Zdravljenje s hitrimi terapijami in že dostopnimi zdravili bi nam – čeprav ob vsej potrebni previdnosti – omogočilo takojšnjo vrnitev k normalnemu življenju.
Komu naj verjamemo?

Možnosti pravočasnega zdravljenja, ki lahko prepreči poslabšanje bolezni, so potrjene ne samo na znanstveni ravni, ampak tudi v ustavnopravni presoji z odločbo Državnega sveta iz decembra 2020. V njej je zapisano, da je pravica do zdravja “nerazumno” teptana s strani tistih, ki zanikajo obstoj učinkovitih terapij. In kljub temu v Italiji ni mogoče obrniti smeri.
Zakaj? V tem dnevniku bo morda mogoče najti odgovor.